Kulinarični vikend v Prekmurju

Danes me je predragi Facebook opozoril, da mineva pet let odkar sem postala univerzitetna diplomirana pravnica. Po eni strani me je stisnilo pri srcu, da se preprosto staram, ko je pa toliko stvari je še za raziskati, prepotovati in poizkusiti… Očitno mi je cel teden podzavest želela sporočiti “peeeeeeeeejta” nekam. 

In tako sva spakirala fensi šmensi šajni črn kufer in se napotila v Prekmurje. Zakaj Prekmurje? Ker ga zaradi njegove oddaljenosti redko kdo raziskuje in ker naju oba nanj vežejo niti ne tako pradavne korenine najinih prednikov. 

Po dolgi in naporni večerni vožnji sva se ustavila v Fokovcih v Zelenem Gaju. Zeleni Gaj je majhna domača restavracija, ki ji ime gotovo (vsaj med drugim) daje bogato zelenje, ki jo obdaja. Tam naju je pričakal lastnik, ki nama je seveda takoj ponudil hladen špricer in kakor se za njihovo gostoljubje spodobi takoj povprašal, če sva tudi kaj lačna in nama pripravil njihovo posebnost – Pečeno krv. Pečena kri je pravzaprav začinjena jajčna omleta z dodano svinjsko krvjo, čebulo in česnom. Okusi so tako lepo pomešani, da jih je težko oceniti in vam jih predstaviti prek bloga. Ocena jedi? 8,6/10

Za spanje je poskrbela majhna hišica sredi ničesar – Cemeštrova kuča – v Ivanovcih (ne vem kako so se znašli v starih časih brez navigacije, ker se ime prav vsake vasi konča na ci, ceste pa so tudi tako zavite in polne križišč, da le poskrbite, da imate s seboj vsaj Google maps). Majhna stara kučica, ki nosi v sebi posebno dušo. Navzen deluje umirjena, stara hiša, ki je doživela od popisa prebivalstva Avstroogrske vladavine, obeh vojn, skrivalnic, spečenih kruhov, domače hrane, do iztočene velike količine hladnega špricerja. Notranjost pa je nekaj povsem drugega. Tranzicija od 150 let stare zunanjosti hiške v današnjo minimalno lepo postavitev se preprosto neverjetno zlijeta v eno in sobivata v koheziji.

Naslednjo jutro je bil na najinem spisku obisk in zajtrk na posestvu Passero v Tešanovcih. Na omenjenem posestvu pridelujejo domačo čokalodo različnih inovativnih okusov, marmelade, zaseke, vina, majhna butična trgovinica pa ti ponudi vse iz njihovega asortimana. Žal njihovih dobrot v živo nisva uspela okusiti, saj so imeli ravno tisti dan naročeno neko zaprto družbo, tako da sva samo kupila nekaj čokoladic, jetrno pašteto in marmelado iz jurke. Najine sanje o tem, da bi našla dober zajtrk v Moravskih toplicah so se hitro razblinile, saj Prekmurci očitno pričnejo s “tapravim” delom šele od 12.00 naprej. Tako sva zopet zavila kam drugam kot pa v Zeleni Gaj, kjer sva poizkusila telečja jetrca s čebulo in vinom, ter domačim kruhom. Ocena jedi? 10/10 To preprosto morate okusiti sami. Za ceno dobrih 8 EUR in najedla sva se oba.

Na isti lokaciji je cel dan potekal piknik, ki bo menda stalnica celo poletje (od 14h dalje, če bo le vreme dopuščalo). Pripravljalo se je lokalno kvalitetno meso. Na meniju se je znašel burger iz štručk Tabay Brothersov (ki sva ga prijazno dostavila v Prekmurje prav midva), govejega mesa pod znamko Kodila, solate, paradižnika, cheddar sira, v Zelenem gaju pripravljene barbeque omake ter omake, ki je zaradi priprave po trenutnem navdihu še brez imena, ter meni najljubše – karamelizirane čebule. Ocena jedi? 8,5/10

Potem sta bila tu tudi sendviča s piščancem/svinjino, gauda sirom, rukolo, in omakama. Ocena jedi? 7,50/10

Nekaj se je našlo tudi za vegeterijance, ampak to sva prijazno prepustila drugim, sva si pa privoščila Gin Brin Fever Tree tonic s sokom limone, brinovimi jagodami in domačim rožmarinom. 

Za večerjo nisva jedla nič, saj so bile najine brbončice okupirane s hladnim špricerjem iz hišnega vina, čeprav so imeli na voljo tudi pokušino vin Panon, ki pa nama niti malo niso bila všeč. Mogoče sva razvajena od primorskih vin kot sta Mansus – Trezor ali Edi Simčič – Rubikon beli, morda pa nama okusi Prekmurskega vina preprosto ne potegnejo. Ne veva. Še. 

Vrnila sva se v svojo rezidenco ter si ogledala še Masterchefa in ligo prvakov. No ja, jaz sem raje na računalniku gledala serije (ja, na računalniku, ker fuzbal ima prednost in mora biti na velikem ekranu), saj je bila veliko bolj zabavna kot pa vlečenje Ramosa za roko Salaha. Ali pa podajanje žoge golmana nasprotnemu igralcu direkt pod nogo. Ne bi vedela, to sem slišala, da se je dogajalo in da je bila cela drama. Kdo bi razumel ta fuzbal…

Naslednji dan sva si za zajtrk omislila solato, saj sva se potem odpravila nekam, kamor sem si želela že “maljon let”. (beri: res dolgo) Kam? O tem pa več v naslednjem zapisu.

Comments

Be the first to comment.

Leave a Comment

You can use these HTML tags:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>