Kot marsikatera (sploh z Instagramom in hrano nekoliko obsedena) punca imam tudi jaz spisek (»bucketlist«) restavracij, ki si jih želim obiskati. Ta spisek se deli na slovenske in tuje restavracije. Menim, da bi vsakdo moral okusiti hrano vsaj nekaj res dobrih restavracij po celem svetu, da okusiš različne okuse in tako ugotoviš kaj ti paše in kaj ne. Jaz temu pravim, da najdeš samega sebe, zlasti če tudi sam rad kuhaš in tako odkriješ nek svoj “stil”.
Ta vikend je bil rezerviran za kulinarične in tudi druge užitke, ko sva pohajkovala po Prekmurju. Moja dolgoletna želja in pri vrhu seznama je bila gostilna Rajh, ki se nahaja v Bakovcih. Bakovci, Puconci, Tešanovci, Fokovci, ci ci ci ci ci. Skratka, tokrat Bakovci. Umirjena pokrajina, ki je obdana z različnimi barvami, ki se razpostrirajo po ravnih poljih, ki jim ni videti konca. Če imaš dobro oko vidiš tudi kakšnega lepega sokola kako ponosno stoji, zadovoljen s svojim ulovom. Na svoj lov pa sva šla tudi midva. Na lov po novih okusih, ki bodo zaposlili in razveselili tudi malo bolj zahtevne brbončice.
Ponavadi pri hrani in odločitvah za obisk kakšne malo boljše restavracij vedno najdeva nekakšen razlog za proslavljanje. Tudi tokrat sva si “izmislila” nek razlog in se odpravila v Gostilno Rajh (končno!). Seveda sem predhodno rezervirala mizo, saj si nisva želela čakati oziroma predvsem pa ne ostati brez mize. To se je izkazalo kot zelo dobra odločitev, saj je gostilna pokala po šivih. Kot je že nekako stalnica naju je tudi tukaj pričakala lastnica z nasmeškom na obrazu in naju pospremila do najine mize. Sama sva se odločila za dva pet hodna degustacijska menija in eno vinsko spremljavo. Cena 38 EUR na osebo za en degustacijski meni je ponudila zelo veliko.
Najino okuševalsko popotovanje se je pričelo s pozdravom kuhinje. Domača zaseka in domača salama na enem ter namaz z zelišči na drugem domačem kruhu, vse skupaj potreženo na kamnu iz Mure. Ocena jedi? 7,5/10
Potem je sledil Rahjov langaš s tünko, jogurtom, drobnjakom, redkvico in hrenom. Tünka je skriti zaklad Prekmurja, še iz časov ko v gospodinjstvih na vasi še ni bilo prisotnih hladilnikov in so meso shranjevali in konzervirali v masti, da je bilo uporabno dalj časa. Toplo crvtje je posrkbelo za pravo mešanico okusov v ustih, ki so tam ostali še nekaj časa po končanem okušanju. Ocena jedi? 8,5. Vinska spremljava je bil kozarec Ranine od Steyer-a. Ocena vina? 7/10
Sledila je druga predjed. Pred nama se je dejansko pojavilo nekaj kar sva nekaj časa nazaj spremljala na Masterchefu – kako tradicionalne sestavine “zapakirati” v nekaj posebnega, novega. Tukaj se je tekmovalcem zataknilo, gostilna Rajh pa je to brez težav zmogla. Kako? S poširanim jajcem na solati domačega zelja, šunko v trakcih in šparglji, vse skupaj prelito z bučnim oljem. Super ideja za velikonočne praznike, če ste že siti enih in istih pirhov in hrena. Ocena jedi? 7,5/10. Vinska spremljava je bil kozarec Šipona od Verusa. Ocena vina 8/10.
Nadaljevala sva z domačo špargljevo juho. Juha je bila prijetnega okusa, sladkasta, nič pa tako posebnega, da bi naju “vrgla na rit”. Ocena jedi? 7/10.
Za glavno jed sva si izbrala medium rare jelenov file v omaki modre frankinje, s špinačo, korenčkovim pirejem in kruhovimi cmoki. Jelen je bil na kratko pokuhan v sous vide-u, nato pa popečen. To je bilo eno gotovo najmehkejše meso, kar sem jih kdaj jedla v življenju. In omaka? Joj, ta omaka. Večkrat reducirana, temna, lepe teksture in še boljšega okusa. Preprosto za domov. Ocena jedi 9,5/10. Vinska spremljava je bil Marof Modra frankinja. Ocena vina? 8,5/10.
Za konec pa seveda meni najljubši del kosila. Sladica. Dobila sva dve različni vrsti. In sicer “za gospo” tortica z dnom iz bučnih semen, z malinami in domačim malinovim sladoledom – V.R.H.U.N.S.K.O. in pa “za gospoda” bezgov sladoled z meto, drobljencem in kandiranim ingverjem. Ocena jedi? 9,5/10. Pri sladici so nama postregli še Dišeči traminec od Steyera. Ocena vina? Meni 10/10, Aljoša 7/10. Nekateri preprosto ne marajo sladkih vin. Njihov problem. I like it.
Vsekakor je bila izkušnja izredno prijetna, saj sva bila spet deležna prekmurskega gostoljubja, okusi pa so bili zanimiva res vrhunski. Za slabih 100 EUR za dve osebi z vinsko spremljavo za enega (in kakšnim kozarčkom zraven še za drugega – eni smo morali še pripeljati do doma), je to nedvomno degustacijski meni, s katerim se najesta oba (tudi moški del!) in je vsekakor vredno obiska. Če boste v Prekmurju, se definitvno ustavite tam. Midva se sigurno še vrneva – saj veste, nova sezona, nov meni 😉
