Vsi poznamo sedem čudes sveta. No, vsaj naj bi jih poznali. Ker nas je COVID-19 situacija takorekoč priklenila na sedežno, sedmih čudes sveta še nekaj časa ne bomo raziskovali v živo, zato sva začela razmišljati, katere konce Slovenije bova obiskala, ko se sprostijo omejitve. Tako sva se odločila, da bova poiskala sedem čudes Slovenije, in vam jih predstavila. Eno mesto pripada Domačiji Butul iz Manžana (vasice brez svetnika, ki je zato morala svoje fešte posvetiti fižoletom).
Za Butulove sem izvedela na Noir Food dogodku (močno svetujem, da jih spremljate, ker imajo res dobre dogodke), kjer smo virtualno poizkušali naravne malvazije. Njihova Koza nostra je takoj prevzela moje brbončice, okus je bil neverjetno sladkoben (pa še vesela sem bila, ker sem zaznala enak okus kot poznavalec naravnih vin Marcel de Cocq!), in ni mi bilo treba dvakrat reči, da sem zašla na Google ter poiskala, kje se skriva njihova domačija. Ko sem ugotovila, da je to v slovenski Istri in + le tri minute vožnje stran od sponzorja Aljoševe flag football ekipe, sva si kaj hitro splanirala cel vikend kulinarike ter raziskovanja istrskih vasic. Po kosilu v Snack Baru 1964 sva se zapeljala do Padne, Koštabone, Kodarinovega mlina in Pomjana, nato pa se spustila do Manžana.
Ko sva prispela do Butulovih, sva nemudoma imela občutek kot da sva prišla domov k svoji (drugi/tretji?) družini. Na vhodu naju je pričakal Mitja (oče), ki naju je sprejel z razširjenim nasmehom na obrazu, ter naju popeljal do sobe, kjer sva po vsej tej hrani in degustaciji tudi prespala. Ker si oba želiva brezskrbnega “kulinarjenja” in degustiranja novih vin, se vedno odločiva, da bova jedla, pila in spala na istem mestu. Le tako se lahko povsem prepustiš uživanju in hkrati poskrbiš za varnost sebe in drugih.
Mala butična družinska domačija naenkrat sprejme maksimalno 16 ljudi (no, še kakšnega se sigurno da kam “stlačiti”, če jih lepo pogledaš), po najini izkušnji pa imajo verjetno najraje, da vsi pridejo istočasno in tako skupaj degustirajo in okušajo istočasno iste hode. Le-tako se lahko vsakemu gostu posvetijo maksimalno, odgovorijo na vsa vprašanja, ter detaljno izobrazijo o zgodovini njihove posesti ter o vsakem vinu.
V glavnem prostoru (ki bolj izgleda kot velika domača jedilnica kot pa restavracija), sta se nahajale 2 mizi za 4 ljudi, kjer sta kuhar Črt Butul (sin) ter mama Tatjana z nasmehom postregla s kozarcem penine (brez tega pa ja ne gre). Prvi pogovor je potekal tako sproščeno, kot da smo ga nadaljevali izpred parih mesecev, pa čeprav se nikoli nismo videli. Mitja nas je popeljal po celotnem posestvu, razkazal vrt, zeliščni vrt, sadna drevesa (celo granatno jabolko imajo!) in čebelnjak, Aljoša pa je zaradi količine cvetnega prahu raje počakal v sprejemnem prostoru (in se “žrtvoval” ter podegustiral še kakšno vino s Črtom).
Črt je pripravil 6-hodni degustacijski meni. Njegove kulinarične sposobnosti segajo na res visok nivo, čeprav ni obiskal niti enega dneva na turistični šoli v Izoli. Sam pravi, da ““takih bedarij” (govoril je o fermentaciji in ostalih elementih kemije v kuhanju kot tudi drugih njegovih eksperimentiranj pri kuhi), se v šoli ne učijo (smeh)”. Tatjana pa je prava mojstrica in poznavalka vseh domačih pridelkov, ki jih skrbno vloži, ter v ustih pričara pravo kulinarično potovanje. 80% njihovih pridelkov je domačih, še tisto, kar ni domače, pa so skoraj zagotovo imeli prste vmes (kokosov sladkor, ki ga ponudijo zjutraj ob kavi, so na primer sami pomagali kuhati v Indoneziji). Branje nadaljnjega besedila je na lastno odgovornost – zagotavljam cedenje slin in močno željo po obisku domačije.
Že pri predjedi se hitro prepozna njihov čut za gosta, sproščenost in vrhunska postrežba. Najprej je na mizo priromal (k izdelkom kot so sivkin in rožmarinov sirup, pa raznorazne domače marmelade iz vina) domač kruh z drožmi iz prekmurske pšenice, z 68% hidracijo ter 10% oljčnega olja.
Tatjana je na mizo položila vloženo oljko, stročji fižol s papriko, domač kisan portulak, lobodiko ter sladko kisli zelen paradižnik. Okus zelenega paradižnika je težko opisati. Noro je. No, Tatjana pravi, da bi lahko bil maaalo bolj pikanten, če se njo vpraša.
Pa vsega skupaj še ni bilo konec. Na eni strani so naju klicali fileji inčunov vloženi v domačem kisu iz refoška, preliti z bučnim oljem, prekriti z majaronom ter divjim koromačem.
Na leseni deski se je znašlo pet vrst sirov, in sicer: mladi kravji sir, zorjen sir z lavando, tolminc letnik 2016, sir z dehidriranim kakijem, ter zorjen sir z listi oljke.
Sledil je bakalar z mlado čebulo in facelijo. BOŽANSKO. To jed bi lahko jedla vsak dan. Če bi mi dali za domov en velik sod, se ga ne bi branila in verjetno bi zmanjkal v enem tednu. Nadaljevali smo z omletico z divjimi šparglji, lobodiko, panceto krškopoljca in fermentirano skuto iz leta 2018 z njihovim oljem.
Neverjetno zanimiva jed je bila skuta iz Potoka (Potok je vasica, in ne potok, kot to po besedah Butulovih nekateri mislijo – “ne molzemo rib, da dobimo to skuto, haha” pravi Črt), posuta s sezonskimi črnimi tartufi in prelita z njihovim oljem s tartufi.
Seveda suhih mesnin ni manjkalo, tako da sva dobila še cel krožnik prate-pancete iz domačije Trček iz Hrastovelj.
In ko misliš, da si že doživel vse in pojedel vse, te čaka še glavna jed. Tako je Črt pripravil goveja prsa pečena na nizki temperaturi v reducirani omaki domačega refoška, s poletno Bosanko (“kera je taka.. trda”), sušenim avtohtonim česnom, špargo, ter paljenimi malancani.
Za konec je Tatjana pripravila zelo lahko sladico crumble domačih piškotov s skuto in jagodami, prelitimi z domačim sirupom rožmarina, ter listi vrtnice (“sem šla še malo v vrt in par listkov vrtnice utrgala” je rekla).
Ob vsaki jedi (oziroma bolje rečeno večkrat na vsako jed), naju je Mitja popeljal po neverjetni paleti vin. Poiskusila sva 11 vin. 6 belih, ter 5 črnih.
Pričeli smo nežno, z naravno malvazijo 2018, ki sliši na ime Koza Nostra. Pravijo, da so idejo za ime dobili na Siciliji, kjer so lokalne ljudi povprašali, če jih kaj moti, da imenujejo svoje vino Koza Nostra. Referenco lahko najdete v kakšnem gengsterskem filmu. Ampak njihova nima nobene veze s tem – je “naša koza”.
Nadaljevali smo z odlično naravno malvazijo 2017 Nos tra koza, ki se je hranila v lesenem hrastovem sodu. Tretje vino na seznamu je bila 14 dni macerirana malvazija 2019, ki sliši na ime Baby Orange – baby zato, ker ga “čuvajo” droži njegove “mamice”, narejene s pomočjo grozdnih pečk, in ki mu pomagajo ohraniti ta zelo specifičen in ODLIČEN okus.
Nadaljevali smo z odlično naravno malvazijo 2017 Nos tra koza, ki se je hranila v lesenem hrastovem sodu. Tretje vino na seznamu je bila 14 dni macerirana malvazija 2019, ki sliši na ime Baby Orange – baby zato, ker ga “čuvajo” droži njegove “mamice”, narejene s pomočjo grozdnih pečk, in ki mu pomagajo ohraniti ta zelo specifičen in ODLIČEN okus.
Le 300 steklenic Ptičke malvazije 2017 so pridelali Butuli, tako da je to vino, ki ga preprosto morate imeti doma (v kolikor ste zbiratelj). Ribca je še ena umetnina Črta (ja, ko je bil majhen je želel biti umetnik), oče Mitja je nama postregel z malvazijo z etiketo ribce in grozda, ki so jo leta 2016 pobrali skupaj z istrskim muškatom iz sosedovega vinograda, ki tej malvaziji doda čudovit vonj in nor okus. Vino, ki je sledilo temu Mitja pravi, da je kot da bi zadel G spot. In glede na to, da je na svetu samo 150 buteljk 3 tedne leta 2016 macerirane malvazije, je imel prav. Malvazija G 2016 je bil pravi hit! Ko ga poskusiš z bakalajem, te popelje v nov svet.
Po belih vinih, no, veliko jih je bolj kot bele oranžne barve, a jim pri Butulovih raje rečejo krajše in daljše maceracije belih vin, smo skoraj pričeli s črnimi. A je Mitja spet presenetil s še enim belim, no »oranžnim«, ki je še v sodih, a poskusno že v desetih flaškah. Nima še imena, sama dva pa sva ga poimenovala nagababa, ker tudi to vino krasi etiketa s Črtovo umetnino, v kateri sva midva prepoznala.. No, nago babo. Malvazija letnika 2017, ki je po dozorevanju letu dni v inox sodu na drožeh in brez dodanega žvepla, sedaj čaka na pravi trenutek za stekleničenje v rabljenem lesenem 225 l rabljenem hrastovem sodu.
In na vrsto so prišla črna vina. Refoški. Najprej Črno 2018, svež refošk, polnega okusa, ki je še do pred kratkim bil na drožeh, na retro etiketi je poimenovan Black baby. Trenutno pa je pristal le v 300 buteljkah.
Eno izmed najinih najljubših Butulovih rdečih, no kot jim pravijo, črnih vin, je Boškarin 2017. Zaradi okusa (priznam, sama ne maram preveč rdečih vin) in zaradi zgodbe, ki se skriva za njim. Tradition is our mission je slogan družine Butul. In to tradicijo vpeljujejo na mnoge načine. Eden izmed teh načinov je poimenovanje vrste vina refoška Boškarin. Boškarin je istrsko delovno govedo, (avtohtoni) vol, ki so ga skoraj iztrebili – sedaj pa ga lahko vidite v naravnem rezervatu Škocjanski zatoki.
Boškarinov starejši brat, je Refošk 2015, ki se je hranil kar 3,5 let v inoxu posodi. Za piko na i vinskega izbora “ Butul wine selection” je bil Refošk 2013. Po mesecu dni maceracije, oziroma stiku z jagodnimi kožicami grozdja sorte refošk, je sledilo dve in pol letno zorjenje v lesenem, rabljenem sodu, nato še dve leti in pol v inox posodi ter šele nato vstop v steklenico. Vino je preprosto tako dobro, da ga bi imel vedno doma.
Naslednji dan naju je čakal zajtrk – (običajno) moj najljubši del prenočitve kjerkoli. No, tukaj ne bi mogla izbrati najljubšega dela, ampak tudi zajtrk je bil vrhunski. Ko sva se prisvaljkala do mize, naju je nasmejana pričakala mama Tatjana, na mizi pa že kruh, maslo, kava, čaj, domač jogurt, kosmiči in jagode. Odlično, najedla se bova! (kot da se dan poprej ne bi..) No, to še zdaleč ni bilo vse. Na mizo so se zvalili še omleta, pa mesnine, siri, skuta, kuhani kosmiči z brusnicami, in še in še. Njamiiiii!
Ni besed, ki bi lahko opisale vse te izkušnje, ki sva jih pridobila v enem večeru. Na koncu nama je budget dovolil, da si lahko privoščiva še dve buteljki za domov. No, koliko časa sva zbirala in kupovala ti dve buteljki, je pa tudi druga zgodba. Kot da se nismo mogli posloviti, smo si imeli še toliko za povedati, in na koncu sva se domov odpravila z gajbico vin, domačih sirupov, čaja, naravnega pršila proti mrčesu in sivkinega mazila.
Njihove cene so odvisne od dolžine nočitev, tega kaj točno si vse želite, sezone in tako dalje. Nama se je zdela res odlična cena za to, kar sva dobila.Če imate kakršna koli vprašanja jih lahko zastavite na tatjana.butul@gmail.com ali pa pokličite na telefonsko številko 041/718-219, z veseljem vam bodo odgovorili.
Domačijo Butul tako imenujeva za eno izmed sedmih čudes Slovenije, ki gre ob bok Gostilni Repovž v Šentjanžu. Tako, za danes je to vse, bova pa v naslednjih mesecih raziskala še (najmanj) 5 destinacij, ki jih bova upava, da lahko uvrstila na preostala prestižna mesta.
Hrana 10/10
Vina 10/10
Postrežba 10/10
