Od zadnjega pravega popotovanja, takega, ki mu lahko rečemo potovanje, je minilo že kar precej časa. Pet mesecev, če smo natančni – takrat sva namreč za vikend malo pobegnila v Pariz (o kulinaričnih doživetjih v Parizu si lahko več preberete tukaj). Tako si lahko predstavljate, da sem bila zelo zelo vesela, ko sva se odločila, da bova za prvomajske praznike naredila majhen Eurotrip v Budimpešto, Bratislavo in Brno. Juhej! Tri nove države na mojem seznamu in tri nove (čeprav precej podobne) skupine nacionalnih jedi. Ko sva rezervirala prenočišča in naredila seznam znamenitosti, je bila čas, da raziščem še vse nacionalne jedi posamezne države, ki jih preprosto morava poizkusiti. Te naloge se pa res nisem branila!
V 9 dneh sva tako prepotovala 4 države (v Avstriji se sicer nisva nič ustavila), obiskala 4 mesta, prevozila 1780 km, prehodila 112 km, naredila 155.420 korakov in okusila nešteto madžarskih, slovaških in čeških specialitet ter tujih jedi, ki jih menda zelo dobro pripravijo prav v teh državah. Sodeč po vseh fotografijah, ki jih sedaj pregledujem, se čudim, da se s potovanja nisva vrnila vsaj 20 kilogramov težja 🙂
Budimpešta, Madžarska
Najbolj tipična madžarska jed je skoraj gotovo Gulyásleves (golaž). Gre za gostejšo juho z govedino, zelenjavo, mleto papriko in ostalimi začimbami, ki izvira od živinorejcev oziroma pastirjev, ki so pasli govedo v hribih. Izvirna jed – bográcsgulyás – je bila dejansko enolončnica in ne juha. Še danes je možno v restavracijah dobiti obe različici, juho bolj kot toplo predjed, ali enolončnico kot glavno jed, ki jo najpogosteje postrežejo s t.i. galuska. Različic je veliko, čeprav večina vsebuje goveje meso, razlikujejo pa se v začimbah in zelenjavi, ki je lahko krompir, korenje, paprike, paradižnik, za okus pa običajno dodajo čebulo, sladko papriko in kumino.
Najbolj značilna priloga na madžarskem so po mojem mnenju Galuska, pri nas jim rečemo jajčni vlivanci ali žličniki. Postrežejo jih z zgoraj omenjenim golažem ali pa s Csirkepaprikás (piščančjim paprikašem – jedjo iz piščanca s sladko papriko in kislo smetano). Slednjega sva poizkusila v številnih restavracijah po Budimpešti (Huszar, Paprika in še eni na glavni ulici, imenovani Vaci Utca, katere imena se za živo glavo ne morem spomniti), a se oba strinjava, da najboljšega naredi kar moja mami doma.
Madžarska je bogata tudi z ulično hrano, ki pa ni ravno za tiste, ki pazite na linijo, saj je večinoma ocvrta in polna sira in smetane. Midva sva poizkusila Lángos, ocvrto testo za kruh, ki ga postrežejo bodisi brez vsega bodisi s česnom, kislo smetano, sirom ali šunko.
Ko boste v Budimpešti, se nujno ustavite na Szimpla Kert, natančneje na nedeljski tržnici med 9. uro zjutraj in drugo uro popoldne, kjer lahko najdete številne zdrave, sveže, domače proizvode in izredno sproščeno in prijazno atmosfero. Na voljo so sveže pečeni kruhi, siri, klobase, marmelade, sveža zelenjava in še in še. Večina prodajalcev ponuja tudi degustacijo, kar vam omogoči, da se lažje odločite, kaj bi kupili. Midva sva se odločila za domačo Nutello in bila navdušena!
Kifli so pekovsko pecivo v obliki polmeseca in se odlično podajo z domačo Nutello brez sladkorja, zato sva jih pomalicala kar tam na trgu.
Najina najljubša jed celotnega potovanja so bili nedvomno Kürtőskalács (imena sicer še zdaj ne znava izgovoriti) – pecivo, spečeno na lesenih valjih nad žerjavico. Gre za vzhajano testo, navito okrog lesenih valjev, posuto s sladkorjem in pečeno nad odprtim ognjem. V Budimpešti so na voljo številne različice, kot na primer z mandlji, orehi, cimetom, vanilijo, čokolado in kokosom. Najin najljubši je bil tisti z mandljevimi lisitiči.
Dobos Cake oz. Doboš torta je slavna madžarska torta z biskvitnim testom, čokoladno kremo, karamelno glazuro in oreščki. To je bila čisto prva jed, ki sva jo sploh poizkusila na Madžarskem, in sicer že kar na najinem krajšem postanku v mestu Siofok ob jezeru Balaton.
Druga sladica na najinem seznamu obveznih jedi pa je bila Gundel palacsinta, palačinka, polnjena z orehi in čokoladno omako, ki je pogosto nato še flambirana. Našla sva jo precej težje kot sva pričakovala (sploh ker zanjo nisva hotela plačati 8 EUR ali celo več). Končno sva jo našla na koncu ulice Vaci Utca v Anna Cafe. Sladica je zelo okusna, a zaradi orehov in čokolade že majhna porcija več kot zadošča za dve osebi.
Če bi radi poskusili več različnih sladic in vsake le po malo, si privoščite degustacijski krožnik, ki jih ponujajo številne kavarne in slaščičarne. Midva sva se odločila za Gourmet izbor v Szamos Gourmet Ház , ki je vključeval Eszterházy torto, poimenovano po princu Paulu III Anton Esterházy de Galántha (1786–1866), članu Esterházy dinastije in diplomatu avstrijskega imperija. Izumili so jo slaščičarji iz Budimpešte v poznem 19. stoletju in kmalu je postala slavna po vsej Avstro-Ogrski monarhiji. Sestavlja jo maslena krema s konjakom ali vanilijo med štirimi ali petimi plastmi mandljevega merenge biskvita. Po vrhu je še glazura, okrašena s čokoladnimi vzorci. Na krožniku je bila še Doboš torta, Truffel morsels in Besci tallerral (Dunajski dolar).
Ker sva naletela na izredno sončno in toplo vreme, sva se odločila poskusiti tudi sladoled. Forsquare aplikacija je predlagala, da obiščeva Gelarto Rosa in sva jo. V kornet vam sladoled postrežejo v obliki vrtnice (kot lahko vidite na meniju spodaj), a bodite pripravljeni na sladoled čakati v ZELO dolgi vrsti. Midva nisva bila, zato sva se usedla kar za mizo in si sladoled privoščila kar v obliki navadnih kepic. Moja lešnikov sladoled in sladoled z okusom panna cotte s soljeno masleno karamelo sta bila več kot odlična!
*****
Bratislava, Slovaška
Že iz Budimpešte sem si želela poskusiti česnovo juho v skledici iz kruha. Ker je ta jed še bolj tipična za Slovaško kot za Madžarsko, sva se odločila, da jo poskusiva v Bratislavi, natančneje v restavraciji 1st Slovak Pub. Okusna juha je hkrati tudi zelo praktična, saj skupaj z juho zajamete še malo kruha in vam ga tako ni treba posebej pomakati vanjo. Poskusila sva tudi juho z imenom kapustnica, ki je precej kisla juha s kislim zeljem (in veliko olja).
Za glavno jed sem se odločila za Bryndzové pirohy, cmoke iz nevzhajanega testa, ki jih skuhajo in postrežejo s stopljenim maslom in različnimi polivkami, na primer kislo smetano in ocvirki ali z ocvrto čebulo, napolnijo pa jih s krompirjem, kislim zeljem, mletim meso ali sirom, v sladki različici pa tudi s sadjem.
Po nekaj dneh preizkušanja tradicionalnih vzhodnoevropskih jedi, sva se odločila, da popoldne preživiva v nekoliko bolj mednarodno usmerjeni kavarnici. Takoj ko sva zagledala vreče za kavo, ki so nadomeščale klopi, sva se odločila, da se usedeva v prikupen lokalček po imenu Moods, in si privoščiva kavico in osvežilno pijačo. Vsi okrog naju so pili t.i. Citronado, zato sva se zanjo odločila tudi midva – to je limonada z gazirano vodo in ogromno mete. Njami!
Če slovaška hrana ni ravno po vašem okusu ali pa le potrebujete malo spremembe od vseh juh in cmokov, si privoščite burger v mini restavraciji Regal Burger. Za slovaške standarde je sicer nekoliko draga, poleg tega pa je na burger potrebno čakati minimalno 10 minut, a se res izplača. Sestavine so sveže in domače, okusi pa božanski. Sami delajo celo ocvrt krompirček!
Zadnja obvezna postaja v Bratislavi je sladolednica Koun. Hotela sva jo obiskati že kar prvi dan, a sva imela smolo, saj je ravno ob ponedeljkih zaprta. Ker sva si res želela poskusiti ta domnevno najboljši sladoled v mestu, sva poskusila še enkrat, in sicer zadnji dan pred odhodom v Prago. Vsak dan pripravijo le nekaj okusov, zato nisva mogla poskusiti najbolj priporočane čokolade in pistacije, in sva se odločila za oreh in amaretto. Sladoled je bil sice okusen, a daleč od najboljšega kar sva jih kdaj poskusila.
*****
Praga in Brno, Češka
Na Češkem se v kar se tiče prilog vse vrti okrog cmokov (knedlíky) – kruhu podobne kuhane priloge večini jedem. Pripravljeni so bodisi na osnovi pšenice bodisi na osnovi krompirja, včasih tudi kombinacije pšenice in starega kruha. So tudi del češke specialitete vepřo-knedlo-zelo: pečenega svinjskega zrezka z zeljem in cmoki, ki sem ga poskusila v restavraciji Karlova 30. Jed je sicer okusna, a ne kaj dosti drugačna od jedi, ki jih pri nas strežejo kot tradicionalno slovenske.
Nadalje kot tipično češko jed povsod ponujajo svíčková na smetaně, svinjski zrezek v kremni omaki s korenčkom, peteršiljevim korenom, zeleno in smetano. Tudi tukaj vam poleg postrežejo cmoke, pa tudi brusnični komot oziroma marmelado in rezino limone. Midva sva prav tako poskusila v restavraciji Zelena kočka in moram reči, da nama je bila zelo všeč.
Čehi imajo tudi zelo dobro ulično hrano, predvsem hot dog oziroma párek v rohlíku, to je kuhana hrenovka v štručki, ki pa ni prerezana po dolžini kot v ZDA, temveč je v štručko narejena luknja za hrenovko (nekako tako kot v Sloveniji). Ponekod najdete tudi ameriški stil hot doga – priporočam tistega na avtobusni postaji Florenc v kiosku po imenu Parky’s .
Povsod po Češkem in na Slovaškem boste srečevali reklame za pijačo Kofola. Seveda sva jo zato morala tudi poskusiti. Pri tem sva izvedela, da je Kofola češkoslovaška gazirana pijača, ki je glavni rival Coca-Cole in Pepsija na češkem in slovaškem trgu. Sicer za moje pojme njen okus ni niti malo podoben ne eni ne drugi in je precej bolj limonast. Je pa osvežilna in ima menda v primerjavi s Coca-Colo in Pepsijem tudi 30% manj sladkorja, malo manj kofeina in je brez fosforne kisline.
Čehi so zelo znani tudi po svojem pivu. Odločila sva se, da obiščeva pivovarno Starobrno v Brnu, saj je bilo vreme precej deževno in je tako obisk pivovarne in pivnice popolna alternativa sprehajanju od ene do druge zunanje znamenitosti. Dobila sva voden ogled po celotni pivovarni samo za naju, kjer nama je prijazna gospa predstavila postopek izdelave od osnovnih sestavin do pakiranja, poleg tega pa sva vsak dobila še dva kozarčka piva za pokušino. Še za nepivoljuba kot sem jaz je bila to super izkušnja.
Kadar se sprehajate po Pragi in si ogledujete vse znamenitosti, si boste prej ali slej zaželeli nekaj sladkega. Predlaga, da se ustavite v pekarni in si privoščite Moravsky kolac. Gre za okroglo kvašeno pecivo z nadevom iz sadja, skute, maka ali oreščkov. Tale na sliki spodaj je s skuto in jagodami. Njami!
Nujno pa poskusite Medovnik torto, pripravljeno po starodavnem tradicionalnem slovanskem receptu, narejeno iz petih plasti biskvita, med katerimi je okusna krema. Ime je dobila po tem, da je pomembna sestavina te torte med. Toplo priporočava, da si Medovnik privoščite v slaščičarni Ovocny Svetozor.
Nenazadnje naj omenim še Trdelnik, tradicionalno kvašeno pecivo, spečeno nad žerjavico, ki je precej podoben madžarskemu Kürtőskalács, a na najino žalost nekoliko manjši, in z manj različnimi posipi. Jih pa ponujajo tudi z Nutello, a ta za najine pojme le povsem po nepotrebnem zakrije odličen okus Trdelnika.
Brno je bilo zadnja postaja najinega popotovanja, zato sva si še zadnjič privoščila Medovnik, tokrat v Cosmopolis Café, poskusila pa sva tudi okusen čokoladni cheesecake.
Vsega lepega je enkrat konec, zato sva se morala po 10 dneh potepanja vrniti domov in začeti z očiščevalno kuro z ogromno zelenjave in predvsem nič sladic. Da ne bo pomote, čisto ničesar, kar sva pojedla na tem izletu seveda ne obžalujeva! 😛
