Ljubljana, za glavno mesto precej majceno mestece, a kljub temu mesto z ogromno dušo. In mesto z ogromno lokalčki in restavracijami, ki iz meseca v mesec dobivajo novo konkurenco. Ena izmed njih je tudi Landerik. Landerik se “skriva” na Starem trgu, torej je zanj potrebno zaviti stran od “glavne” ulice ob Ljubljanici – a verjemite mi, izplača se (saj ne, da je daleš, ampak tako se reče).
Na voljo imajo menije za kosilo (od 11.30 do 16.00), ter jedi po naročilu in zajtrke. Ko sva ga obiskala midva, je bila cena 4-hodnega menija za kosilo 17 EUR (v času pisanja tega bloga je cena 19 EUR), kar je res res dobra cena glede na to, kar dobiš. Na svoji strani obljubljajo, da:
Ob tem pa je vseeno prva stvar, ki jo ob obisku opazimo, Landerikov prelep interier. Ogromno oranžne barve, lesa in sveže cvetje poskrbijo za odličen začetek “doživetja”.
Sprejel naju je zelo prijazen in prijeten natakar, kar je bilo zelo prijetno in pozitivno presenečenje glede na vedno pogostejšo neprijazno postrežbo pri nas. Še preden nama je lahko v pregled ponudil dnevni meni pa sva že odgovorila, da že veva kaj bova naročila – tedenski meni namreč objavijo na spletni strani, kar je še ena od zelo dobrodošlih potez (še bolje bi bilo, če bi bil objavljen kar celotni meni), saj tako vnaprej veš, kaj ponujajo in za kakšno ceno. Nikoli nisem razumela, zakaj nekatere restavracije ne objavijo ničesar, in moraš najprej priti tja, da te potem tam (neprijetno) presenetijo cene. No, v Landeriku ni tako. Poleg kosila sva naročila še kozarec vina, ki ga ob kosilu ponujajo za 2 EUR, in sicer je bil v juliju 2019 na vrsti Šumenjak, Sauvignon, ki se je izkazal za zelo okusno vino, po zelo prijazni ceni.
Za predjed so nama postregli goveji tatar z vloženo šalotko, čebulno majonezo, redkvicami in čebulnimi drobtinami. Reeees dobro! Že tako obožujem goveji tatar, v kombinaciji s čebulo v vseh navedenih oblikah pa je bil še toliko boljši. Če bi mi ga dali na voljo neomejene količine, bi se že ob predjedi tako “napokala”, da ne bi mogla pojesti nič več.
Dnevna juha je edina jed, za katero iz menija vnaprej ne vemo, kaj nas čaka. Nama so postregli kremno korenčkovo juho s kislo smetano in maslenimi drobtinami, in sicer na trenutno popularen način – osnove lepo zložene pridejo na krožniku, juho pa nato natakar prelije iz vrčka kar ob mizi. Zelo okusno in tudi očem prijazno. Da o krasnih krožnikih niti ne govorim!
Za glavno jed sva razdelila “moči” in vsak naročila eno – enkrat telečji file s pirejem zelene, pečeno zeleno, drobtinami zelene in porto omako in enkrat morsko ribo s pire krompirjem z grahom, ribjo omako, vloženim osočnikom in maslenimi drobtinami, prosim! Oboje zelo zelo okusno. Če si uspel na eno vilico spraviti po malo od vsakega sestavnega dela krožnika, je vse zelo lepo “pasalo” skupaj. In res si lahko okusil, da so sestavine sveže in lokalne. Kot vedno je to seveda najina izkušnja, in lahko da se komu kdaj zgodi, da ne bo tako. Nikoli ne veš. A zaenkrat je to najina izkušnja in najina ocena, in za njo stojiva.
Za sladico so nama postregli šmorn – njihovo značilno sladico, ki jo ob kosilu kuhar pripravi po svoji izbiri. Tokrat je bil na vrst šmorn z borovnicami, orehi in borovničevim sladoledom (sorbetom). Moja ocena – šmorn ni bil nič posebnega, sladoled pa res njami. Je pa res, da mi je pri šmornu manjkala neke vrste omaka, in slišala sem, da je tisti z vanilijevo omako the best. Tako da se bova očitno še morala vrniti – po šmorn, in po zajtrke. In saj res, poglejte kako lepo postrežejo kavo! Tako da, Landerik, se zagotovo še vidimo!
