Včeraj sva se udeležila vrhunskega kulinaričnega doživetja v objemu Kamniško-Savinjskih Alp. “Večerja na zajli”, kot sta dogodek poimenovala organizatorja – gostilni Dvor Jezeršek in Krištof – je edinstveni dogodek, na katerem vam večerjo postrežejo kar v kabinah žičnice na Krvavcu.
Dogodek se je začel na spodnji postaji krvavške žičnice, kjer so naju pospremili v najino malo zasebno premikajočo se restavracijo, v kateri sta naju pričakali topli odejici, kozarca penine, svečka za romantično vzdušje in, času primerno, parkelj. Trije hodi večerje, ki jo je pripravil Dvor Jezeršek, so nama bili postreženi med dvema vožnjama navzgor in eno vožnjo navzdol. Po nasvetu organizatorjev sva s seboj prinesla svoj predvajalnik dogodku primerno romantične glasbe in si s tem še polepšala že tako romantično vzdušje.
Prvo vožnjo navzgor nama je popestrila sirova “grizika” z okusom materine dušice s Krvavca ter želodec s suho slivo, nadevan z dimljenim sirom. Tudi parkelj ni preživel poti do zgornje postaje. Na vrhu so naju pozdravili čisto pravi parklji in prijazno osebje gostilne Dvor Jezeršek. Med počasnim premikanjem kabine so nama postregli s steklenico belega vina Colja ter s hladno predjedjo. Hladna predjed je bila postrežena na zelo izviren način – vsaka izmed treh jedi je bila zaprta v plastično kroglo, vse tri krogle pa so bile skupaj z epruvetama olivnega olja in balzamičnega kisa postavljene v lesen podstavek. Postregli so nama z angleško pečenimi rezinami govejega hrbta na solatnih listih z gorčičnimi semeni in brusnicami, filejem dimljene postrvi na jabolčni solatki s koromačem in medenobalzamičnim prelivom ter Pustotnikovo skuto z ajdovo kašo, orehi in medom na kakijevih rezinah. Božansko!
Ponovnemu prihodu na spodnjo postajo je sledila glava jed. Svinjska ribica z jurčkovim ragujem s poprovo meto ter “ričota” s sušenimi paradižniki, pinjolami, korenjem in zeleno. Ričota zato, ker so riž izvirno nadomestili z ješprenjem. Rezultat je čudovita domačna jed, ki nama je lepo pogrela želodčke. Glede na nekoliko nižje temperature se je to res prileglo. Po glavni jedi sva zapustila najino malo premikajočo se restavracijo in se podala v brunarico Rozka, kjer naju je pričakala sladica gostilne Krištof – prosena kaša s čokolado Gorenjka in suhimi slivami – ter topel gorski čaj. Poleg čaja naju je ogrel še ples s člani folklornega društva, nato pa sva se odpravila nazaj v dolino.
Dogodek je nedvomno eden najboljših in predvsem najbolj izvirnih kulinaričnih dogodkov pri nas in, po mojem skromnem mnenju, tudi na svetu. Že samo dejstvo, da je večerja postrežena na tako izvirnem kraju, poskrbi za vznemirjenje od začetka do konca dogodka, piko na i pa dodata še vrhunska hrana in postrežba, katerih kvaliteta nikakor ni trpela na račun omejitev, ki jih prinaša takšen prostor. Vse kar lahko rečem je: “kapo dol!” Vsekakor se bova še vrnila, tokrat poleti, ko so dnevi daljši in večerjo izvedejo tako, da iz svoje male premikajoče se restavracije opazuješ še sončni zahod.
