The Studio – NoirFood večerja, ki je pravo doživetje

Kaj bi pričakovali, če bi se prijavili na večerjo, pa bi vas le nekaj dni pred dogodkom obvestili le o lokaciji (studio za stiliranje in fotografiranje hrane) ter da bo meni 7-hodni, pri čemer bi opis jedi predstavljali zgolj citati znanih filozofov. Ne veste? No, tudi mi nismo, in tudi to je bil del celotnega čara.

 

Večerja je bila le eden od dogodkov, ki ga organizirajo pri NoirFood – pa jih poimenujmo kar kot “spletna družina” (saj imajo klubi in skupnosti zadnje čase vedno slabše konotacije), ki obljublja sledeče:

“Pri nas boste prejeli omejene steklenice vin in kulinaričnih dobrot, ki jih je težko najti na trgu. Skozi našo ekskluzivno vsebino boste izvedeli stvari, na primer, kako ravnati, ko tinatakar želi obleči plašč, kako prepoznati vonj po pluti in katere so pogoste napake, ki jih delaš pri nakupu steklenice vina.

To in še marsikaj drugega so stvari, na katere se osredotočamo, da bo vaše potovanje do tega, da postanete ljubitelj potovanj, nepozabno.”

Ponujajo možnost, da se včlaniš v njihovo družino, v zameno za to pa prejemaš steklenice odličnega vina, pripomočke, knjige in vsebine s kulinaričnimi temami, prav tako pa popuste na dogodke kot je bil tale. Tako sva za ceno 36 EUR na osebo dobila 7-hodni meni in celotno vinsko spremljavo. Zveni skoraj neverjetno ne? Njihove ideje so zanimive tudi na tujih trgih in tako jih sedaj financirajo tudi v Združenem Kraljestvu. Med drugim bodo začeli s spletno stranjo za hrano in pijačo, s principom podobnim tistemu, ki ga ima Etsy (na njem se prodajajo predvsem ročni izdelki iz celega sveta), kjer bomo lahko kulinarični navdušenci tako rekoč neposredno dostopali do (lokalnih) proizvajalcev hrane in pijače. Meni super ideja!

 

Če se vrnem na osrednjo temo – večerja! Povabljeni smo bili v prelep studio za stiliranje in fotografiranje hrane, v katerem je bila na sredini tudi kuhinja. S kozarcem Movia Puro v roki smo si izbrali svoje mesto za skupnimi mizami. Skupne mize so koncept, ki je v tujini že kar pogost in popularen, pri nas pa zaenkrat še niti ne. Povedali so nam, da dogodek nima uradnega fotografa, ker je namen, da – pazite to! – sami fotografiramo čim več in celo skoraj skačemo pod roke chefu in njegovemu seus-chefu, da ujamemo čim več trenutkov večerje in se tako potegujemo za naziv najboljših fotografij dogodka. Dogodek tako rekoč narejen zame!

 

• 

• 

• Za prvi hod so nam postregli grobo nasekljanega jadranskega gofa, natrgan morski koromač, zmlete pinjole, in spenjen obalni gozd. 

 

• 

• 

• 

 

Spremljala ga je Štokelj Pinela, ki je tako osvežujočega in prijetnega okusa, da bi jo lahko pila cel večer.

Drugi hod je bil namenjen raznoraznim morskim živalim. Na krožniku so kraljevali škamp z zelenim čajem in porpom, rakovica s pomarančno emulzijo, kozica s polento in kumaro, ter rdeči gamber z jagodo in limono. Vse surovo in vse zelo okusno. V kozarcih je še naprej kraljevala Pinela, nad čemer se nikakor nisem pritoževala. 

 

 

•  
• 

• Z naslednjim hodom nam je chef Mojmir Šiftar pokazal kako veliko hrane mečemo stran povsem brez potrebe. Pripravil nam je namreč juho tako rekoč iz odpadkov. Juha iz olupkov krompirja in ribjih kosti, čez fermentirane češnje, posuto s prahom ožganega korenja in ocvrto kostjo sardele. Vse našteto bi večina od nas vrgla v smeti, drži? No, na srečo Mojmir tega ni storil, saj je bila jed res okusna. 

 

• 

• 

• Sledilo je naslednje vino – Blažičev Jakot Plešivo. “Vino iskrive in intenzivne zlato rumene barve. Na nosu je vino intenzivno, bogato in fino, kjer so primarno prisotne vinjave mediteranskega cvetja, sekundarno pa agrumi in belo sadje. Rahel vonj po pokošeni travi in nežen dotik rabljenega hrastovega soda pa sta tista, ki vonj vina zaokrožita v harmonično celoto, katero nadgradita mineralen vonj in vonj po mlečni karameli. Vino je suho in toplo, mehko in mineralno, dokaj sveže z intenzivnim okusom ter dolgim on obstojnim pookusom, ki je zaokrožen s krepkim telesom in elegantno harmonijo.” (vir evino.si) Od jedi pa ocvrt ješprenj z zeleno in mandlji, jakobinke, okisano zeleno jabolko, pire gomolja zelene, in bazilika. Ponovno kombinacija za katero dvomim, da bi se jo sama spomnila, a odlično funkcionira.

 

 

• 

• 

• Peti hod na videz ni deloval nič presenetljivega. Kovač s fermentiranim paradižnikom, pastinak, suha zelišča. Vse lepo in prav, dokler ni chef Mojmir do vsakega od nas prišel z vrčem vrele vode in vodo pričel zlivati v naše krožnike. “Počakaj, kaj delaš?” Očitno čaj. Čaj in riba? Ja! Deluje, in to zelo dobro! Vinska spremljava pa je bila prav tako nekaj posebnega: Atimo. “Zrelo in zdravo grozdje sort Chardonnay in Malvazija smo ročno obrali ter devet mesecev macerirali na jagodah v 500 literskih lesenih, rabljenih sodih Tonneau, kjer je potekla alkoholna fermentacija in biološki razkis. Po devetih mesecih maceracije pri nekontrolirani temperaturi je ob polni luni sledil prvi pretok v rabljene 500 litrske Tonneau sode, brez stiskanja grozdja. Vino je nato 16 mesecev zorelo v sodu na finih drožeh, pretoki in vsa dela mešanja (bâtonnage) so bila opravljena ob polni luni. Vino je bilo stekleničeno po principu prostega pada v oktobru leta 2017, brez filtracije in ob dodatku minimalne količine žvepla. Pri vretju smo uporabili le avtohtone kvasovke, vino ni bilo beljakovinsko čiščeno in ne stabilizirano na vinski kamen.” (vir: http://atimo-wines.com/) Vino je motno in močnega okusa, skoraj nekoliko “pretežko” zame, a vsekakor odlična izkušnja, poizkusiti takšno vino, ki je na voljo v precej omejenem številu steklenic. 

 

 

• 

• 

• Prišel je čas za premor. A le premor od hrane, ne pa premor od dogajanja ali vina. Sommelier Žiga nam je namreč pod lučjo že natakal Moviino vino Lunar. Zakaj pod lučjo? Da slučajno kdo izmed nas v kozarec ne bi dobil (preveč) usedline. O vinu: “Pozna trgatev, ročno obiranje s kratkim časom med trto in vrenjem – največ dve uri. Grozdje ročno zrepkano, položeno v nove hrastove sode s posebno prilagojenim pokrovom. Vretje začne v samih jagodah, katere po določenem času sprostijo vino. Po 8 mesecih zorenja, ob polni luni, vino pretočimo na prosti pad v steklenice, brez dodajanja žvepla, brez filtracije in brez prešanja. Tako dobimo vino, ki se močno približa vinu, ki ga je človek našel v naravi.” (vir: movia.si) Še eno zares posebno in kompleksno vino.

 

 

• 

• 

• Naslednja jed je bila najslajši trenutek večera – sladica po imenu “Sedem barv sladke mavrice z zlatom”. Že samo pripravo je bilo kar čarobno gledati, okus in izgled pa sta bila sploh nekaj posebnega – gel rdečega zelja, gel peteršilja, krema robide s peso, beli ganaš z vijolico, sladoled kremnega sira, pire rumenega korenja, boreč, zlata čokolada. ODLIČNO!

 

Za zaključek pa spet, kot smo na koncu večera od chefa Šiftarja že kar pričakovali, nekaj posebnega. Na soli v lupini morskega ježka nas je čakala rožica po imenu Sechuanski cvet. “Kaj to je sladica? To pojemo?” Chef Mojmir nas je “potolažil”, da naj le pojemo cvet, pri čemer naj ga žvečimo kar nekaj minut, da morda bo malo čuden okus, ampak potem nam bo pa omrtvičila jezik. “Spet.. kaj?” Ampak dejansko res zanimiva zadeva, ki običajen gin in tonik spremeni v res okusnega, tako da bi gotovo spet ponovila.

 

Težko bi izbrala najljubši trenutek večera, ampak če lahko izberem tri, bi rekla sladica, “juha” iz čaja in tale cvetlička. In družba je bila tudi top! Nekateri od soustanoviteljev NoirFood so se nam pridružili (tisti, ki niso imeli obveznosti v Londonu), nekatere pa je nadomeščal Nejc, in skupaj so bili krasni gostitelji.

Skratka krasna izkušnja, in že nestrpno pričakujem naslednji dogodek, ki se ga bom zagotovo udeležila.